Kaj je življenje?

Skozi celotno zgodovino človeštva ljudje poiskušamo najti čimbolj preprost in razumljiv odgovor na to vprašanje. Vendar to vprašanje zajema izjemno kompleksne tematike. Posledično to pomeni, da ne moremo na to odgovoriti preprosto in vedno razumljivo. In ta moj poiskus odgovora je le eden izmed neskončno mnogih. Ključno je, da se zavedamo, da na nekatere dele tega vprašanja ni pravilnih oz. napačnih hipotez. Vsak posameznik si mora to sebi odgovoriti na svoj razumljiv način. Glavni namen tega poiskusa je predvsem vzpodbuditi bralčevo razmišljanje o sebi, pod svojimi pogoji ter na svoj način. In hkrati začeti razbijati tabuje okoli duhovnosti. Tabuji nastanejo predvsem zaradi strahu. Vzrok strahu je pa v nerazumevanju. Nerazumevanje pa je posledica primakljaja govora o duhovnosti v našem vsakdanu. Sem mnenja, da bi duhovnost morali predavati duhovniki. Filozofiranje o življenju bi morala biti naša nedeljska maša. Vendar so na žalost v preteklosti mnogokatere religije pozabile njihov glavni namen in brez primernih prilagoditev zakorakale v novi svet. Zato nam ne preostane drugega, kot pa da zavihamo rokave in vsak pri sebi najde načine kako združiti duhovnost in znanost na sebi razumljiv način. Kajti edini pravi način je tisti, do katerega pride vsak posameznik sam.

Začnemo pri temu česar se lahko dotaknemo, vidimo in izmerimo. In to je naše telo. Njegov osnovni gradnik je celica. Ena sama celica je dokaj irelevantna za kompleksno življenje, ko se pa več celic skupaj združi in začnejo sodelovati, tako ustvarijo tkivo. Zadostna količina tkiva tvori organ, nato organski sistem in več organskih sistemov skupaj v pravilni sinergiji ustvarijo zaprt sistem, ki je nekakšna tovarna energije. Kot vsaka tovarna, tudi naše telo potrebuje več različnih mehanizmov oz. sistemov, ki morajo skupaj sodelovati za svoj obstoj. Največje organske sisteme vsi dobro poznamo. To so skeletno-mišični, srčnožilni, respiratorni, prebavni, hormonski, imunski in regenerativni sistem. Možgani, hrbtenjača ter živčne poti z živci pa sestavljajo živčni sistem. Ljudje imamo izmed vseh živih bitij na Zemlji najbolj evolucijsko razvit živčni sistem. Eno petino vseh kalorij in energije, ki je na voljo v našem telesu, porabijo naši možgani. Če primerjamo težo možganov in porabo energije/kalorij z drugimi sistemi oz. organi, je zelo visoka poraba energije/kalorij na težo možganov. Saj so možgani “centralni računalnik” našega telesa. Preko živčnega sistema imajo receptorje za informacije v skoraj vseh delih telesa. Z uporabo teh informacij uravnavajo delovanje ostalih sistemov. Živčni sistem pošilja informacije preko živčnih poti z električnimi signali. Delovanje možganov lahko primerjamo z delovanjem računalnika. Računalnik za delovanje potrebuje trdi disk, kjer informacije shranjuje in procesor, ki te informacije preračuna in ustvari nove. Možgani pa imajo približno sto milijard nevronov, ki shranjujejo informacije. Informacije sprejemamo v naše nevrone skozi naša čutila. Vse kar vidimo, slišimo, okusimo, vonjamo in čutimo. Vsi ti nevroni so med seboj prepleteni in povezani v mrežo nevronov. Teh povezav je okoli 100 trilijonov. To pomeni, da so naši možgani lahko primerljivi računalniku po osnovah delovanja, še zdaleč pa ne po sposobnostih, kajti tukaj naši možgani računalnik močno prekašajo. Zaradi te kompleksnosti naših možganov so ti sposobni zelo hitro in efektivno “preračunati” vse te informacije, ki jih zbiramo v naše nevrone skozi celo življenje. In rezultat tega procesa je dojemanje teh informacij. Primer: Jaz vidim steklenico vode. Jo okusim, voham in otipam. Kombinacija vseh teh informacij mi omogoča da dojamem namen te steklenice vode, čemu služi, zakaj obstaja? Več informacij imam na voljo o tej steklenici vode, lažje bom dojemal njen namen. In na tej točki moramo pa nadaljevati z manj oprijemljivimi stvarmi. Kajti ta hipoteza potem veleva, da je moj um oz. moja osebnost, duša le posledica delovanja možganov, ki sprejemajo informacije iz okolja in le te nas potem izoblikujejo. In te informacije se nalagajo druga na drugo kot piramida. Zato je prvi del našega življenja, ključnega pomena za nadaljni razvoj osebnosti in posledično tudi telesa. Zato tako veliko ljudi nosi osebnostne karakteristike svojih staršev oz. ljudi ki so jih vzgajali. Torej vsaka informacija me izoblikuje na specifičen način ter pogojuje kako bom naslednjo informacijo sprejel in kako me bo posledično izoblikovala. Glavni dejavnik, ki definira mojo osebnost je celotno okolje v katerem živim. Vendar starejši kot smo, težje dosežemo spremembo v osebnosti. Saj starejši ljudje imajo za seboj več let nabiranja informacij v svoje možgane kot pa mlajši. In več informacij je prisotnih v “računalniku”, manjši vpliv bo imela ena nova informacija na celotno osebnost. In tako mora starejša oseba dosti dlje časa nabirati nove informacije oz. trenirati, da bo dosegla občutno spremembo v vzorcih obnašanja. In na nasprotni strani so otroci, ki imajo dosti manj informacij na voljo, torej ima na novo pridobljena informacija dosti večji vpliv na celotno osebnost otroka. Zato se otroci dosti hitreje učijo/spreminjajo kot pa odrasli. Hkrati zaradi tega, otroci težje razumejo kompleksne stvari v njihovi okolici in zavesti. Zato v našem otroštvu, najpogosteje tiči vzrok naših nesigurnosti. Kajti vzrok strahu tiči v nerazumevanju. Pa poglejmo primer tričlanske družine. Starša zaradi različnih razlogov preživita premalo časa s svojim 5 letnim otrokom. Ko odrasla oseba vidi to situacijo, se zaveda, da je otrok tukaj žrtev, nič kriv, nič dolžan. Takšna oseba se zaveda, da je vzrok za nastalo situacijo v starših, saj oni ustvarjajo okolje v katerem otrok odrašča. Vendar, ko pa vprašamo otroka, zakaj se mu to dogaja, pa dobimo drugačen odgovor. Otrok zaradi pomanjka informacij oz. izkušenj ne more tako kompleksno razmišljati. On sklepa in razmišlja na dosti bolj preprost način. Največ izhaja iz sebe. Torej se bo vprašal:” Ali nisem zadosti lep, pameten, zabaven zato da bi se starša zmenoj igrala? Kaj je z menoj narobe, da se moja starša ne želita z menoj ukvarjati?” In dokler ne bosta njegova starša uredila svojih stisk, ne bosta niti opazila oz. razumela otrokovih in mu posledično ne bosta mogla pomagati rešiti teh nesigurnosti. Tako bo vprašanje “Ali sem zadosti dober/ra oz. Kaj je narobe z menoj?” spremljalo otroka v skoraj vseh situacijah na življenski pot in to bo izoblikovalo temelje njegovih nesigurnosti.

In kaj pomeni biti nesiguren vase? To pomeni, da si v situaciji, kjer ne moreš biti čisto sproščen, saj si ne predstavljaš bližnje prihodnosti takšne, v kateri bi imel vse pod nadzorom in se ti ne more zgoditi nič slabega. Nesiguren človek ima percepcijo sveta čisto drugačno kot pa samozavesten posameznik. Najprej vidi dvom vase in kako mu bo spodletelo. Takšna oseba večino svojega časa preživi v strahu. Naša prva reakcija na strah je pa beg. In kako pobegnemo od čustva? Zamotimo se, da ne razmišljamo o tem čustvu in ga posledično potem tudi ne čutimo. Načinov distrakcije je pa toliko, kolikor veliko domišljijo imamo. In takrat ko začnemo distrakcije uporabljati za beg od naših čustev, takrat se to razvija v škodljivo odvisnost. Najbolj opevane odvisnosti so alkohol, igre na srečo, seks, različne droge, sladkor ipd. Manj razumevane so pa šport, delo, partnerska zveza, ipd. Skratka škodljiva odvisnost je lahko karkoli (substanca, vzorec obnašanja, umetnost). In hkrati je lahko vse zgoraj našteto zelo koristen ritual za posameznika, ki mu omogoča pomoritev, sprostitev in pridobitev energije ter motivacije za soočenje z nekaterimi čustvi. Vsak posameznik si mora iskreno odgovoriti kakšen je namen tega rituala oz. odvisnosti.